Informacija v Italiji je „režimska“ kot še nikoli prej. Berluskonizem je opravil svoje. Tako beremo o sobotni manifestaciji proti spremembam italijanske ustave, ki so jo v Rimu sklicali Stefano Rodota’, Maurizio Landini, duhovnik Luigi Ciotti in ustavni sodnik Zagrebelsky, da se je je udeležilo „nekaj tisoč ljudi“ (glej Primorski dnevnik, v nedeljo). Kaj so rekli, ni povsem jasno.
Edino „Manifesto“ in „Fatto quotidiano“ sta pisala bolj objektivno. Tu želimo navesti le nekaj podatkov in poudarkov z manifestacije, ki bo še odmevala v Italiji.
{jcomments on}
Koliko je bilo udeležencev? Številke, ko gre za manifestacije, so vedno tvegane. Recimo torej, da se je sprevod od rimske železniške postaje do Piazza del Popolo vil dobri dve uri. In da je bil trg pod Pinciom povsem natrpan, kot dokazujejo številne slike, ki jih najdete na Facebooku. Ljudje so pod soncem stali več ur, dokler ni Stefano Rodota’ ob sedmih zvečer zaključil svoj govor. Manifestacija je torej trajala celih pet ur. Številke? Nekateri pravijo dvesto, drugi sto ali 50 tisoč, Italijanski (in „manjšinski“) dnevniki pa „nekaj tisoč“.
Res pa je, da niti največja italijanska stranka, PD ali PDL, sedaj ni sposobna napolniti tega trga. In pomislimo še, da je PD skušala manifestacijo proti sprevračanju republiške ustave bojkotirati na vse načine, tudi tako, da je mobilizirala podrejena vodstva CGIL, ANPI in ARCI, ki so uradno obsodili manifestacijo in sporočili, da se je ne bodo udeležili. Rodota’ je z odra označil te ljudi kot „dezerterje“, ki pa jim baza očitno ni sledila, saj smo med manifestanti opazili nešteto zastav ANPI in CGIL. Poleg zastav komunističnih strank, IV, SEL in drugih gibanj.
Glede vsebine osrednjih govorov velja poudariti misel (Rodota’), da ni šlo za ustvarjanje nove strančice na levici, pač pa za združevanje vseh sil, ki nočejo spremembe ustave, porojene v odporništvu, pač pa njeno dosledno uresničitev, v vseh naprednih in socialno obvezujočih vsebinah.
Rodota’ se je zavzel za oblikovanje „koalicije zmagovitih“, ki naj prepreči spremembo Italije v avtoritarno državo in pripomore k demokratizaciji EU, ki ta avtoritarizem spodbuja zaradi interesov velekapitala.
Rodota’ je, mimogrede, poudaril misel, da je ustava s svojo vsebino najnaprednejši program, ki ga lahko ponujamo italijanski politiki in predstavlja vizijo prihodnosti, kakršno si želimo. Beseda, ki se najpogosteje srečuje v ustavi pa je „dostojanstvo“, kar je pomenljivo, saj gre za družbene, politične in gospodarske odnose, ki morajo ustrezati osnovnemu cilju enakopravnosti in dostojanstvu ljudi, predvsem delavcev.
Drugi govorniki (Landini, don Ciotti) so poudarili tudi, da je sedanja politična večina „izdala ustavna načela“, pri čemer so kritike letele tudi na račun predsednika republike Napolitana, ki vse to spodbuja s svojimi pozivi.
Nedopustno je, da bi ustavo, ki jo je oblikovala demokratično izvoljena ustavodajna skupščina takoj po vojni, spreminjal parlament „imenovanih, ne izbranih“, nastal na osnovi „svinjskega volilnega zakona“, ko neka stranka podvoji svoje predstavništvo, druge pa so izločene. Še hujše je, ker sedanja konzervativno-reakcionarna večina skuša ustavo spremeniti „po b,ližnjici“, ki naj obide čl.138 z jamstvi proti iznakaževanju ustavnih načel. Sedanji parlament skuša namreč izničiti jamstva tega ustavnega člena, ki določa, da se o morebitnih reformah izreče parlament s štirikratnim glasovanjem (in trimesečnimi presledki za premislek), končna beseda pa pripada ljudstvu, ki ga odobri ali zavrne z referendumom.
Rodota’ je zato pozval parlamentarce, ki nekaj dajo na svojo vlogo, naj reforme ne odobrijo z dvetretjinsko večino, ki referendum preprečuje, pač pa naj ljudstvu dovolijo, da se izreče.
Govorniki so na koncu poudarili, da se mobilizacija javnega mnenja nadaljuje in spomnili na besede nepozabnega predsednika Sandra Pertinija: „Ne pozabite, da je za vsakim členom naše ustave prelita kri mladih partizanov, ki so nam priborili svobodo!“
Pod tem geslom nastajajo po vsej državi, in tudi pri nas, odbori za obrambo ustave, ki bodo nadaljevali s širjenjem zavesti, da je treba ustavo uresničiti, ne pa spreminjati.
