Po novoletnem sprejemu, ki ga je priredila stranka Slovenske skupnosti, je v občilih izbruhnila diskusija o vprašanju pouka slovenščine v italijanskih šolah.
    Resnici na ljubo se diskusija zdi izkrivljena, saj ne gre prav za to. Kajti povod za diskusijo je bil govor tajnika SSk Terpina, ki je izrazil zaskrbljenost zaradi prisotnosti “tujih” otrok v slovenskih šolah, kar naj bi zaviralo pouk. Od tod nujnost, da se v italijanske šole uvede pouk slovenščine.

{jcomments on}

    Po našem je zadeva postavljena napačno. Res je, da imamo sedaj vzgojni sistem, v katerem samo v slovenskih šolah poučujejo slovenščino, v italijanskih pa ne. Zato veliko staršev, ki živijo v narodnostno mešanih zakonih in žalijo, da bi bili njihovi otroci večjezični, pošiljajo svoje otroke v slovenske šole. Prav tako najbolj napredni in odprti italijanski starši, ki želijo svojim otrokom, da bi živeli v okolju brez jezikvonih in kulturnih pregrad.
    Seveda se moramo vprašati, zakaj pada breme take večjezične vzgoje samo na slovenske šole, medtem ko se v italijanskih le redki potrudijo. In vendar je treba pohvaliti vsaj primere sodelovanja, kakršnega so si naprimer privoščili na Katinari in na Melari, kjer v italijanski šoli eksperimentalno poučujejo tudi slovensko.
    Vedeti je treba, da pouk slovenščine dovoljuje stara ministrska okrožnica in tudi nedavno odobreni deželni zakon, ki take pobude celo finančno podpira. Problem je torej le v zaprtosti in pomanjkanju ustreznih pobud.     
    Italijanska desnica je takoj zagnala vik in krik, sindikat desnice UGL je za “status quo”, nekateri Slovenci pa bi najraje imeli “čiste” slovenske šole brez tujcev, ki motijo in zavirajo kulturno rast otrok…
    Podobnost s stališči Severne lige in padanskih rasistov je velika. Celo ministrica Gelmini predvideva v razredih največ 30% tujih otrok!
    Kaj pravi na vse to levica?
    Po našem bi bilo res potrebno, da se v italijanske šole uvede pouk slovenščine, čeprav neobvezno ali kot izbirni predmet, da bi zadostili potrebi po znanju jezika sosedov in okolja. Navsezadnje se veliko italijanskih meščanov seli v mejna območja Slovenije, nekateri si tu iščejo delo in možnosti odpiranja podjetij. Zato bi bilo potrebno tudi sodelovanje z univerzitetnimi fakultetami za primarno vzgojo v Trstu in Vidmu, ki se z večjezično vzgojo že ukvarjajo, pa tudi s koprsko in novogoriško univerzo. Zaposlili bi več slovenskih učiteljic.
    Prehodni fazi bi lahko, ob ustrezni politični in kulturni klimi, sledil trenutek, ko bi ločitev šol po jezikovni pripadnosti otrok zamenjale dvojezične šole, kakršna deluje že sedaj v Špetru Slovenov. Take kot že desetletja uspešno delujejo v slovenskem Prekmurju ali na Koroškem. Dvojezične šole za vse, Italijane, Slovence in, zakaj ne, tudi za Srbe, Albance in druge priseljence v naših krajih. Bile bi zrcalo družbe, v kateri ni več čistokrvnih pripadnikov ene ali druge narodnosti, pač pa so (in vedno več bodo) ljudje, ki so nosilci več jezikov in kulturnih izročil.
    Italijanskim in, žal, tudi slovenskim nacionalistom taka rešitev ne bo ugajala. A jih bo čas prehitel. Sicer bomo še naprej v gluhi lozi narodnostnega ločevanja sredi evropske integracije.