Čeprav z zamudo glede na potek dogodkov, se je v Špetru zbralo enotno zastopstvo naše manjšine. Poleg krovnih organizacij SKGZ in SSO so bili prisotni še sen. Tamara Blažina (DS), sen. Stojan Spetič (Zveza levice SKP-SIK), Damijan Terpin (SSk) in predstavniki beneških društev.

{jcomments on}

 

Podrobnemu poročilu ravnateljice dvojezične šole Žive Gruden je razprava izluščila nekaj skupnih ugotovitev, od katerih je glavna, da mora dvojezična šola mostati v Špetru Slovenov, kamor jo postavlja tudi sam zaščitni zakon št.38/01. Rešitev je na dlani: dom Paola Diacona, ki gosti 23 dijakov, ki se na študij vozijo v Čedad. Če bi pokrajina zanje našla primerno lokacijo blizu Čedada, bi dom Paola Diacona lahko preuredili z 900 tisoč evri stroška, medtem ko bi nova šola stala vsaj 5 milijonov evrov. Tudi občini Špeter se torej splača, saj je dom Paola Diacona njena last, pokrajina ga ima samo v rabi.  In to ni vse. Če bi se zaradi nujnosti in izjemnega stanja, nastalega zaradi spoznanja, da staro poslopje šole ni varno pred potresi, lahko občinska uprava šolo preuredi na osnovi programov in pravil civilne zaščite. Kar pomeni obiti vse birokratske in druge postopke. 

Sedaj je vse le stvar politične volje oblasti. Deželni odbornik Molinaro je pokazal nekaj dobre volje, a je pod nudarom desnice in Severne lige. Videmski prefekt je tudi pokazal nekaj dobre volje, nanj namreč pada dolžnost, da usklsadi stališča pokrajine in občine Špeter v tej zadevi. 

Problem je namreč v tem, da bi desnica pod režijo deželnega svetovalca Novellija iz Čedada (PdL), rada uničila največjo šolo slovenske manjšine, ki je s svojimi 220 učenci prenovila položaj v nadiški dolini. Zato ji je trn v peti in bi se je rada znebila, pa čeprav s kršitvijo zakona. 

Na potezi so manjšina, stranke, dežela, prefektura, občina Špeter, katerim je združenje staršev beneške dvojezične šole dalo na razpolago strokovno utemeljen predlog za dokončno rešitev prostorske stiske.