Italijanski desnici je republiška ustava trn v peti, kamen spotike, ali kakor se je v petdesetih letih izrazil zloglasni policijski minister Scelba, je “past”, v katero oblast ne sme pasti.
Berlusconi je nekajkrat izjavil, da se mu zdi italijanska ustava v resnici “sovjetska”.

{jcomments on}

Morda je v tem tudi nekaj resnice, čeprav je Berlusconi preveč zabit, da bi to vedel. Sovjetsko ustavo, odobreno leta 1936, je namreč napisala skupina izvedencev, ki jo je vodil Nikolaj Buharin. Kmalu zatem je bil obsojen na znanem moskovskem procesu in usmrčen po Stalinovem navodilu. Toda ustava je ostala in vsebovala vse najnaprednejše pravice, tudi tiste, ki jih je oblast v SZ sistematično teptala.
Kaj je, torej, “sovjetskega” v italijanski ustavi? Recimo, da sovjetskega ne, komunističnega in socialističnega pa da, saj so ustsavo pisali komunisti, socialisti, demokristjani in liberalci, se pravi predstavniki strank, ki so v odporništvu porazili fašizem. Njihov cilj je bil, ne glede na medsebojne spore, zagotoviti Italiji, da se fašizem ne bo vrnil.
Dejansko je desnica z Berlusconijem in njegovimi pajdaši razumela, da ji je ustava napoti, če hoče v Italiji ustvariti režim, ki bo navzven demokratičen, v svojem bistvu pa diktatura kapitala in priviligiranih slojev.
Diktatura brez pendrekov in ricinusovega olja, ki jih nadomešča televizijsko poneumljanje misli večine državljanov-potrošnikov.
Vrnimo se torej k vprašanju, kaj je sovjetskega, torej levega, v italijanski ustavi.
Že prvi člen določa, da je Italija demokratična republika, ki temelji na delu. Vsaka beseda ima svojo težo: republika, demokratična, delo.
Sledijo, naprimer, 3.člen, ki republiki nalaga, da odstrani zapreke na poti dejanske enakopravnosti državljanov, ne glede na jezik, spol, vero in družbeno pripadnost. Skratka, dolžnost oblasti je, da poskrbi za enakopravnost državljanov in njihov vzpon na družbeni lestvici.
Drugje je poudarjena pravica delavcev, da vodijo gospodarstvo, predvsem pa podreja zasebno lastnino javni koristi.
Vodja KPI Palmiro Togliatti je poudarjal, da italijanska ustava ni socialistična, toda dopušča in spodbuja socialistično preobrazno italijanske družbe. Enrico Berlinguer pa je v njej videl tudi “elemente socializma” in sodil, da je dosledno in celovito spoštovanje njenih določil prvi korak na poti specifične oblike socializma v Italiji.
Ustava je napisana tako, da vsi državni organi imajo svoje pristojnosti, obenem pa podlegajo nadzoru drugih organov v spretno sestavljenem spletu ravnotežij: predsedstvo republike, vlada, parlament, ustavno sodišče. In prav te organe želi desnica spremeniti z odpravo dosedanjega ravnotežja jamstev, ki so preprečevala protidemokratične pustolovščine.
Berlusconi in njegovi so za neposredno izvolitev predsednika republike, ki naj bi bil nosilec izvršne oblasti, saj bi sam imenoval premierja, ta pa ministre. Če bi ga ne ubogali, bi jih predsednik republike kratkomalo zamenjal, kakor tudi razpustil neposlušen parlament. Ustavnemu sodišču pa bi nataknili nagobčnik tako, da bi vsilili dvotretjinsko večino za razveljavitev vladnih ukrepov.
V tem okviru je krčenje števila poslancev na 400 in sprememba senata v senat dežel, ki bi 200 senatorjev imenovale, le pesek v oči za javnost. Deželni federalizem pa bi le poglobil prepad med revnimi in bogatejšimi deželami, med severom in jugom polotoka. Neizbežno bi sledile “mezdne kletke” z odpravo kolektivnih delovnih pogodb.
Desnica poudarja, da bo ustavo spremenila s soglasjem opozicije ali tudi brez nje. Raje s soglasjem, saj nima 2/3 glasov, s katerimi je mogoče spremeniti ustavo brez naknadnega potrditvenega referenduma. Zato ponuja demokratični strani dialog, le-ta pa okleva in je notranje razklana. Nekateri (Veltroni) bi najraje izkoristili dialog za dokončen obračun s tekmeci, levico in justicialisti, zato predlagajo enomandatni dvokrožni volilni sistem (kakor v Franciji) ali pa tudi enokrožnega, večinskega, kot v devetdesetih letih tudi pri nas, le brez proporčne korekture, ki je manjšim strankam zagotavljala vstop v parlament.
Med reformami pa nihče doslej ni zahteval razrešitev navzkrižja interesov in pluralizacije javnega in zasebnega televizijskega sistema.
Naloga levice je, da na vse to opozarja in prepreči kompromis o spremembi ustave med Berlusconijem in demokrati, sicer pa bo na vrsti referendum, kjer bo vsak povedal svoje in moral utemeljiti svoja stališča.