Na in takoj po praznovanju letošnjega prvega maja v Gradišču sem doživel marsikaj pomembnega. Najprej me je na povorki razveselilo in prijetno presenetilo veliko število transparentov z imeni tovarn in vedno manjših ter meni nepoznanih – zato pa toliko bolj dobrodošlih –  podjetij; nato rdečih in ne samo rdečih, vsekakor delavskih, sindikalnih in strankarskih zastav, ki so jih nosili mladi ljudje. Toda obšel me je tudi občutek nelagodja, ko sem razmišljal, da morajo biti tisti mladi zares politično motivirani ali pa vdani, kajti vsi gotovo niso imeli stalnega dela, nekateri so bili brezposelni (kar sem sam ugotovil), drugi prekerni; ne eni ne drugi ne tretji še zdaleč ne prejemajo take plače, kot je moja pokojnina (1500 evrov), njihova pokojnina pa bo še dosti manjša.  In pri tem bo tudi ostalo, če ne bo prišlo do zelo radikalne družbene spremembe, za kar pa je portrebna jasna strategija, jasnejši cilji, učinkovitejša organizacija, pogumnejše vodstvo, in nisem prepričan, da se bodo ti pogoji zlahka uresničili. Vsekakor se ne bodo vsi naenkrat in ne vem, katerim bi bilo treba dati prednost. Sem pa še prepričan, da sama gospodarska kriza in posledično obubožanje revnejših družbenih slojev, ne more sprožiti perspektivnega družbenega konflikta, niti v razmerah, kjer »vladajo pravi sužnjelastniški odnosi”, kot je dramatično opisal delavsko stanje v slovenskem gradbeništvu in med migrantskimi delavci predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič.
    Da bo pot do uspešnega konflikta še daljša, kot je potrebno, mi je po povorki potrdil tovariš, o katerem sem bil stoodstotno prepričan, da je še za federacijo komunistov in levičarjev, ko mi je po zanimivem razgovoru ponudil letak s pozivom k takojšnjemu poenotenju vseh komunistov, ker da je federacija skrpucalo vodstev; stegnil je tudi roko v stavo, da prihodnjega prvega maja se o federaciji ne bo več niti slišalo. Ne ven zakaj, stave nisem sprejel, in ko sem v Iskri prebral Spetičeva ugotavljanja o težavah pri združevanju na Tržaškem, sem bil še bolj prepričan v pravilnost svoje izbire (glede stave namreč), bil pa sem še bolj poparjen. Po predvčerajšnji statistiki na oddaji L’Infedele naj bi Stranka komunistične prenove+Stranka italijanskih komunistov – se pravi glavnina nastajajoče federacije – prejeli skupno 2,1% glasov, toda nič ne pomaga: statistične številke niso nikoli to, kar zgledajo in v našem primeru je kvaliteta gotovo dosti višja od kvantitete (brez klicaja).
   Prvi maj je padel na soboto, tako je izšla z dnevnikom il manifesto tedenska priloga Alias, ki je bila priložnostno posvečena znani reviji Primo maggio, ki se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prešnjega stoletja ukvarjala pretežno z vprašanjem razgrajevanja delavskega razreda. Branje prispevkov bivših sodelavcev»operaistične« revije je izredno spodbudno, a tudi pretresljivo, predvsem tam, kjer njen zgodovinski steber Sergio Bologna dokazuje, kako je (namesto slavnega starega proletariata) postal prekariat bistveni delovni položaj (condizione immanente) sedanjega kapitalističnega sistema. Število prekernih torej nezaščitenih, nestalnih, brezpravnih, izvenpogodbenih in istočasno samostojnih delavcev s 700evrsko plačo in z lastno številko DDV neprestano raste: marca lanskega leta je bilo takih večinoma siromašnih in samosvojih gospodarjev 8 milijonov, 177% več kot leto prej (ronška tovarna Meteor ima npr. deset takih samostojnih delavcev, ki delajo osem ur dnevno, tako kot ostali odvisni delavci, ki si morajo sami plačevati vse prispevke in jih tovarna po potrebi pokliče in odpusti; da ne govorimo o bolj poznanih call centrih, kjer je v takem položaju večina delavcev). Koliko časa bodo še nosili zastave in transparente za prvi maj? Te nove delavske figure poosebljajo paradoksalno nedoslednost, da niso delavski razred, ki bi se lahko jasno zoperstavljal interesom delodajalcev, sindikati pa se zanje ne zavzemajo kot za ostale (bolj ali manj) redne delavce. Nova generacija delavcev je torej mlada, mlada in samostojna, samostojna in nezaščitena, ki lahko postane močna, le če se uspe združiti ne glede na poklic, delo in plačo. To se bo morda uresničilo na osnovi že pozabljene kulture enakosti, ki ji lahko daje perspektivno vsebino že pozabljen, a nič manj aktualen zajamčen minimalni dohodek, piše Cristina Morini. Meni se zdi, da si moramo v tej in naslednjih krizah, ki so že na obzorju, postaviti še drznejši ergo bolj realistični cilj univerzalnega temeljnega dohodka (UDT) na evropski ravni. Denarja je dovolj za vse: samo grškim bankam je prejšnja desničarska vlada darovala 28 milijard evrov. Z UDT pa je povezano tudi vprašanje nižanja delovnega urnika, vprašanje, ki se nam naravnost vsiljuje ob zdravem izbruhu grškega demosa, ki nam ponovno daje politično lekcijo. Tudi Primo maggio se je svojčas dosti ukvarjala s tveganjem pri »določanju meje, preko katere se boj iz sindikalnega ekstremizma spremeni v subverzivno dejanje«.
PS. Prvega maja sem po dolgem in neuspešnem čakanju v dolgi vrsti v Gradišču uspel podpisati za referendum proti privatizaciji vode. Ne za Di Pietrovega, ki dopušča možnost tako javnega kot privatnega upravljanja pitne vode, in niti za peticijo Demokratske stranke, za katero ni nihče zbiral podpisov, pač pa za ono ta pravo, ki je zedinila velik del levičarskih in okoljevarstvenih sil, brez pridevnikov, in ki je v manj kot desetih dneh zbrala že preko 250.000 podpisov. Pri vsem tem je pomembno prej kot zanimivo to, da sem referendum podpisal popoldne v Dobbiji na prvomajskem prazniku krajevne Demokratske stranke, da mi je podpise overovil njen tajnik in da o ostalih dveh dveh pobudah tudi v Dobbiji ni bilo ne duha ne sluha. Stavim, da bo naš referendum zmagal.{jcomments on}