Kljub tropski vročini je bil minuli konec tedna nabit z dogodki, ki so pomembni za levico. Seveda je tisk o tem poročal neuravnovešeno, a kaj moremo?

{jcomments on}

Sestala sta se vsedržavni politični odbor Stranke komunistične prenove in razširjeno vodstvo Stranke italijanskih komunistov. Razpravljali so o enotnosti levice in njenih političnih usmeritvah, posebno glede na krizo, ki pretresa italijansko družbo in možnost predčasnih volitev.

Tajnik SKP Paolo Ferrero je mnenja, da je treba najprej zapoditi desnico, ki oblast upravlja, kakor svinja z mehom. Potrebna je demokratična volilna koalicija, ki naj porazi Berlusconija in spremeni sedanji volilni zakon, s katerim ljudje sploh ne izbirajo več svojih poslancev. Ferrero meni, da je za to potreben politični dogovor med levico in levo sredino, levica pa naj bo čimbolj enotna, tudi v okviru Zveze levice (Federacije levice), ki bo jeseni imela svoj prvi politični kongres. Pred tem naj bi vsa levica organizirla v Rimu množično demonstracijo. Ferrero poudarja, da ne gre za sodelovanje v morebitni novi vladi, saj za to ni pogojev.

Tajnik SIK Oliviero Diliberto prav tako meni, da je potreben politični dogovor med levico in levo sredino, ki naj omogoči največjo enotnost demokratičnih sil proti Berlusconiju in desnici. Diliberto poudarja pomen federacije levice, vendar pripisuje večji pomen procesu združevanja komunistov. Zato daje stranko na razpolago za ta proces združevanja, v katerem naj sodelujejo vsi, ki to želijo. Večina SKP tega namreč ne želi, je prepričan Diliberto. Vsekakor je s SKP potrebna čim večja akcijska enotnost, ki včasih še šepa.

V Bariju so se medtem zaključila dela “Nikijevih tovarn”, ki so izraz apulijskega guvernerja Nikija Vendole in njegovega naskoka na Demokratsko stranko, ki se ji ponuja in izraća pripravljenost sodelovati na njenih primarnih volitvah kot premierski kandidat. Vendola pri tem pristaja tudi na diskriminacijo komunistov, če bi pridobili v levo sredino Casinijeve in Rutellijeve sredince.