Težke misli

Težke misli v vseh smislih.
Počakal sem, da me mine prvi neposreden notranji odziv,
a zdaj sem tu – neposreden in brutalno odkrit.
V mislih imam tisto Maročanko,
ki so jo zaradi raka v glavi zadržali v umetni komi,
da bi vseeno rodila (seveda pa so tudi drugi primeri).

Ob rojstvu nedonešenčka s 750 g teže pa vsesplošni HOZANA.
Osladno in sadistično.
Osladnost v načinih poročanja, sadizem pa,
ker se odslej ne bo nihče zanimal za usodo tistega telesca.

Že dolgo časa medicina rešuje tudi nemogoče primere
v imenu meni nedojemljive obsedenosti do življenja za vsako ceno.
Neki nenaravni zmagi ob rojstvu pa sledijo desetletja trpljenja,
hospitalizacij, neprespanih noči,
odpovedi najenostavnejšim vsakodnevnim zadovoljstvom staršev
in kasneje bratov/sester.

Pa se najdejo ‘humano’ vznesene osebe,
ki prepričujejo ostale, da so takšni otroci bogastvo/blagor za okolje,
da so od njih ‘ogromno odnesli’ – seveda med šesturnim delovnikom!
Naj poskušajo v imenu svojega prepričanja, vere, filozofije
in humanosti poskusiti ne spati osem ur zaporedoma za en mesec,
kaj šele za deset, dvajset, osemintrideset let!

In še piko na I:
vedite, prijazni bralci, da so/smo okrog vas ljudje,
ki si nenaravno želijo/mo, da jim/nam umre otrok
pred njihovim/našim dokončnim odhodom,
kajti nevzdržna je misel na njihovo umiranje na obroke,
psihično osamljenost, tavanje v nerazumljivi praznini,
ki se jim opredmeti, ko staršev ni več,
in jim ob polni zavesti ni dojemljivo, zakaj je v bivanju tolikšno trpljenje,
saj jim njihova psihično razumska struktura ne more obrazložiti,
zakaj jim drugi ne morejo pomagati preseči navadnega prehlada v tednu dni,
namesto da negibni in nemočni ležijo po ves mesec,
ne da bi se lahko popraskali v neštetih točkah, kjer jih zasrbi,
kajti njihove posebne zvočno telesne govorice drugi ne poznajo
in jo pogosto celo jemljejo kot debilnost.

Se vam je porodil sum, da nebulozno razmišljam o možnih oblikah,
pogojih, okoliščinah evtanazije? Prav imate.
Še več!

So/smo okrog vas ljudje, ki se ne čudijo, kaj šele zgražajo,
ob radijsko – TV – časnikarski novici, da je nekdo z otrokom
skočil z okna na asfalt, ker ni več zdržal telesno čustvene bolečine.
Enostavno ker je bil/a utrujen/a. In še enkrat: utrujen/a!

Enkrat je pač potrebno postaviti pred ogledalo licemerstvo,
osladnost, predvsem pa namišljeno prepričanje,
da smo vse rešili z abstraktno verbalnim zavzemanjem
za življenje za vsako ceno v prepričanju,
da se lahko z izraženim usmiljenjem rešimo odgovora: kaj pa potem?!

Zavedam se, v kakšne vode se spuščam s takšnimi stališči,
a raje tvegam linčanje, kot pa doživljati ta filistrski halo efekt,
ki vnaprej pogojuje, kaj pogojuje! cenzurira vsakršno
drugačno gledanje in občutenje s poskusi demonizacije.