Piše Stojan SPETIČ

 

         Včasih je potrebno, da politične cilje soočimo s konkretno stvarnostjo. Pomladi bomo volili pokrajinska sveta v Trstu in Gorici in še občinska sveta v Trstu in Miljah. Gre za pomembno preizkušnjo, ki je življenskega pomena za naše ljudi, za vsakega izmed nas.

{jcomments on}

 

         Desnica je sedaj razklana in jo razjedajo polemike o izbiri županskega kandidata, kar pa ne pomeni, da bo – kot vedno doslej – našla skupni imenovalec v svojih interesih in v zadnjem spopadu obnovila nekdanjo enotnost. Ne glede na to pa je levi sredini za zmago potrebno doseči čim več glasov med volilci. Nikakor ne smemo pozabiti, da je na zadnjih volitvah Di Piazza premagal levosredinskega kandidata Rosata z razliko par tisoč glasov, prav tako je za par tisoč glasov Bassa Poropat osvojila pokrajino. To pomeni, da si razprševanja glasov ne smemo privoščiti.

         Za razliko z razmerami v nekaterih drugih italijanskih mestih, je leva sredina v Trstu pokazala veliko mero resnosti in odgovornosti. Pravočasno je opravila primarne volitve, ki so potrdile kandidaturo demokrata Roberta Cosolinija za župana. Primarne volitve so tudi pokazale, da je razmerje sil med demokrati in levico približno 60-40.

         Zdaj je čas strjevanja vrst in oblikovanja pametnega in uresničljivega delovnega programa. Cosoliniju gre priznanje, da se je tega dela lotil z vso vnemo in konkretno, kot je v njegovem značaju. Nepotrebnih polemik v levosredinskem zavezništvu tudi ni in če so bile, niso tako odmevne, da bi zaslužile večjo pozornost.

         V bitki za zmago je vsekakor pomembno, da ne bo izgubljen niti en sam glas. Zato sem zaskrbljen zaradi nastopa liste, ki jo navdihuje komik Beppe Grillo, saj že vnaprej napoveduje, da ne namerava vstopati v nobeno zavezništvo. To namreč pomeni, da bodo tej listi oddani protestni glasovi dejansko škodovali prav Cosolinijevi navezi. Morda ni odveč poziv snovalcem te liste, naj Cosolinija podprejo vsaj v balotaži, če bi do tega prišlo.

Mimogrede, zdi se mi neodgovorno početje trockistov in Vendolovih pristaše, ki v Tržiču nastopajo samostojno s svojima županskima kandidatoma, proti skupni kandidatki leve sredine Silvii Altran. Upati je, da bodo kandidatko leve sredine podprli vsaj v balotaži, če bo potrebno.

          

         Pomembno je tudi, kaj se dogaja na skrajni levici. Zeleni že napovedujejo, da bodo nastopili z nekakšnimi občanskimi listami, najbrž tudi v upanju, da jim bo uspelo pobrati nekaj glasov na pogorišču nekdanje Illyjeve liste.

         Ostajata dve levičarski sili – Zveza levice (SKP in SIK) ter SEL/LES, ki se sklicuje na apuljskega deželnega predsednika Vendolo. Poleg njiju so še tržaški socialisti, ki zagovarjajo enotnost levih sil in končno še Italija vrednot, ki jo vodi Antonio Di Pietro.

         Pametno in smotrno bi bilo, če bi se vse te sile povezale v skupnih listah tako za pokrajino, občine Trst in Milje ter tržaške rajonske svete. Še posebej v teh je namreč vstopni prag zelo visok, na Krasu skoraj 10%, kar pomeni, da razpršitev glasov koristi samo desnici.

         Skupne liste levice bi najbrž omogočile osvojitev večjega števila svetovalcev in dale več moči levim silam v okviru zavezništva z reformisti demokratske stranke. O razmerju sil med posameznimi komponentami morebitnih skupnih list in izvoljenih svetovalcih pa bi itak odločali volilci sami s preferenčnimi glasovi. Le za pokrajinski svet bi morali kandidate porazdeliti med okrožji tako, da bi imeli vsi podobne možnosti izvolitve.

         Za rajonske svete tržaške občine, ki bodo tokrat številčno rahlo manjši kot doslej, pa bi bilo potrebno oblikovati skupne liste vseh strank, ki delujejo levo od demokratske stranke, od Italije vrednot do komunistov.

         Če so se v Demokratski stranki združili spreobrnjeni bivši komunisti in demokristjani, zakaj bi si enotnosti ne privoščili na skrajni levici? Terjajo jo tudi družbena in ljudska gibanja, kot ženske, ki so nastopile s pomenljivim geslom – »Kdaj, če ne zdaj?« Res je, prav imajo.