So priseljenci in begunci, ilegalci in ne. Dogajanje okoli Lampeduse, kot posledica državljanske vojne v Libiji, očitno povzroča precej zmede, ki jo italijanska občila še večajo, saj so dimne zavese najboljša pretveza za politično špekulacijo.

 

{jcomments on} 

Zato je prav, da nalijemo nekaj čistega vina. Priseljenci so pač ljudje, ki se preselijo v drugo državo, da bi tam živeli in delali. K nam se lahko priselijo na dva načina – legalno ali ilegalno. Zakonito priseljevanje je bolj komplicirano, saj ima Italija letne »kvote« sprejemanja priseljencev, ki jih porazdeli po poklicih, glede na povpraševanje na trgu dela, a tudi po posameznih deželah. Ker se vse to počne skrajno birokratsko in nemarno, so te kvote le številčna omejitev priseljevanja, v nekaterih afriških ali latinsko ameriških državah pa tudi vir korupcije. Izvedeli smo za primere, ko so uradniki konzulatov na tujem izklicevali na dražbi dovoljenja in tako služili mastne denarce.

Večji del priseljencev pa prihaja k nam nezakonito. Najpreprostejši način je turistična viza, ki daje tujcu pravico, da ostane v Italiji tri mesece, nato pa tu ostane in se »skrije«. V resnici si najde stanovanje, kjer ga ne prijavijo in delo na črno. Razen, če ga ne sprejmejo zločinske tolpe in pošljejo na cesto krast, ropat ali goljufat.

Taki ilegalni priseljenci so povsem nezaščiteni in torej podvrženi vsemogočim izsiljevanjem in izkoriščanju. Če jih policija zasači brez dovoljenja za bivanje prejmejo list papirja, s katerim jim dajejo dva tedna časa, da zapustijo državo in se vrnejo domov. Običajno ta list papirja zavržejo, dokler jih ne zasačijo spet, ko tvegajo sodni postopek in deportacijo v enega izmed centrov za identifikacijo in izgon (CIE), kakršen je v Gradišču pri Soči.

Javnost je prepričana, da ilegalni priseljenci prihajajo v Italijo preko morja in Lampeduse, kar pa ni res. Ti so le kaplja v morje. Večina ilegalnih priseljencev prehaja mejo po kopnem, torej preko Romunije, Bolgarije, Madžarske, Hrvatske in Slovenije ter Avstrije. Ti so v glavnem Azijci a tudi Arabci.

Kaj pa Lampedusa? Zakaj barkače s stotinami revežev, žensk in otrok, ki marsikdaj končajo v hlavnih valovih svoje bedno življenje? Zakaj plujejo do otoka, ko pa vedo, da jih bodo tam prestregli.

V glavnem gre za »begunce«. Dokaz je že v tem, da so med njimi ženske in otroci. Kdor prihaja v Evropo in išče delo v glavnem pride sam, nato pa, ko si je kolikor toliko uredil življenje, pokliče k sebi še družino. Za to ima pravico.

Ne, na Lampeduso prihajajo begunci, se pravi ljudje, ki bežijo pred smrtjo v vojni, rasnim ali političnim maščevanjem, preganjanjem, revščino in lakoto.

Iz severne Afrike sedaj bežijo tisoči tujcev, ki so naprimer delali v Libiji in se sedaj boje maščevanja in vojne. Ti bežijo v Egipt ali Tunizijo in od tod na najbližji italijanski otok, Lampeduso, ki je od tunizijske obale oddaljen komaj 225 km.

Vendar italijanska desnica noče priznati tem ljudem statusa beguncev, čeprav je jasno, da bežijo pred vojno. Raje jih obravnava kot ilegalne priseljence, ker jih lahko izžene in kaznuje, medtem ko bi po mednarodnih pravilih morali beguncem nuditi zatočišče in pomoč. V času balkanskih vojn, pred 15 leti, je Nemčija v enem letu sprejela na svoje ozemlje skoraj pol milijona beguncev, ne da bi javkala ali rotila EU za pomoč.

Tokrat Italija obtožuje predvsem Francijo, ki se beguncev prav tako otepa in to iz dveh razlogov. Prvič zato, ker bodo k letu predsedniške volitve in Sarkozy računa na glasove desničarjev in rasistov, kakor Berlusconi računa na podporo Severne lige. Drugič pa zato, ker je Francija najbolj agresivna med napadalci na Libijo in se boji terorističnega maščevanja, zato zapira svoje meje.

Italijanski notranji minister Maroni je sedaj uveljavil tako imenovana polletna dovoljenja za priseljence, ker bi s temi dovoljenji tujci potovali po vsej Evropi in iskali sorodnike, znance, delo in pomoč.

Begunci so torej cena, ki jo plačujemo zaradi vojnega napada NATO na Libijo, da bi si zagotovili naftna ležišča, saj je zaščita demokracije le puhlica. To bi lahko vsilili z mirnimi, diplomatskimi in političnimi metodami, za katere bi ne plačevali cene bremena beguncev in priseljencev. Čeprav je glavna in najhujša cena tista, ki jo plačujejo reveži, ki jih je pogoltnilo Sredozemsko morje. Po najprevidnejših računih jih je letos bilo že 15 tisoč! Prav ste prebrali – 15 tisoč. Toliko je življenj, predvsem šibkejših, žena in otrok, ki jih je terjala zaščita koristi našega evropskega kapitalizma. Kajti prav je, da stvari imenujemo s pravim imenom. (sts)