Vietnam v Montecitoriu?

    Vsi vemo, da je poslanska zbornica odobrila zakon, ki Berlusconija rešuje večine njegovih procesov na osnovi skrčenega roka zastaranja zločinov.

 

Sedaj je na vrsti še senat, pred tem pa je predsednik republike Napolitano dal vedeti, da bo preveril ustavnost zakona in posameznih členov.
    Kljub temu pa je naš komentar tokrat posvečen opoziciji in ne večini, ki jo je Črni Vitez v glavnem kupil na politični tržnici Finijeve in Di Pietrove sredine.
    Komentar posvečamo predvsem demokratom in Italiji vrednot, ki sta v tisku napovedali “pravi Vietnam” v Montecitoriu, kar naj bi pomenilo ostro obstrukcijo. Je bilo res tako?
    Naš občutek je, da je bila obstrukcija dokaj umirjena, bolj za javnost, saj je bilo glasovanje točno ob napovedani uri, pri čemer je svoje odigral tudi lokavi predsednik zbornice Fini.
    V preteklosti je KPI opravljala obstrukcijo proti vstopu Italije v NATO in proti “goljufivemu volilnemu zakonu”. Tudi pozneje so komunisti opravili obstrukcijo, ko je bilo nujno in potrebno, a kako?
    Obstrukcija pomeni dvoje: zavirati in zavlačevati delo parlamenta, da bi s političnim pritiskom prisilili večino, naj se odpove svojim namenom. Je demokratom in justicialistom uspelo? Rekli bi, da ne. Vprašati bi se morali, če so to zares nameravali.
    Kar zadeva tehniko obstrukcije bi lahko priklicali način, kako je desnica skušala preprečiti odobritev zakona o zaščiti jezikovnih manjšin, slovenske še posebej.
    Najprej so predložili tisoč in več {jcomments on}in dopolnil. Vsako so na seji obrazložili.
    Potem so ob glasovanjih o posameznih popravkih vsakokrat zahtevali 1) preverjanje legalnega števila prisotnih, 2) elektronsko glasovanje. Za vsak popravek so tudi dali glasovalno izjavo. Včasih s trikom, da je načelnik skupine rekel nekaj (naprimer “da”), vsi člani parlamentarne skupine pa so javno izrekli svoje nestrinjanje in napovedali drugačno glasovanje, naprimer “vzdržanje”.
    Če je bilo le mogoče, so člani opozicije skušali izzvati proceduralne incidente, da bi prisilili predsednika, da sejo prekine. In tako dalje, do konca.
    So demokrati izkoristili vse te možnosti, ali pa je bil filibustering le formalnost za tisk, ker so bili vdani v usodo in poraz? Bralci naj si odgovorijo sami.
    Lahko pa povemo, da so v parlamentu, kjer so sedeli tudi komunisti, bile obstrukcije resne in koristne, v večini primerov je vlada bila prisiljena na pogajanja in popuščanja. Imeli so celo funkcionarje, ki so bili “strategi” obstrukcije, saj so svetovali tehnike zavlačevanja in prekinjanja sej.
    Pozna se, da jih v sedanjem parlamentu ni. (sts)