Zmaga levosredniske koalicije s ponovno uveljavitvijo Marie Terese Basse Poropat na Pokrajini ter uspehom Roberta Cosolinija v vlogi župana je že prebavljeno dejstvo in verjetno smo si nekoliko po nepotrebnem okrnili obdobje sproščenega povolilnega uživanja najprej z razpravami o metodah sestavljanja pokrajinskega in občinskega odbora, nakar pa še z ocenami o odsotnosti slovenske/ga odbornice/ka v novem občinskem odboru. O tem smo v Pd in ostalih medijih v teh dneh brali že nekaj polemik, predvsem pa veliko zanimivih razmišljanj in tez.

 

Trditev, da bi v Trstu lahko dobili slovenskega odbornika, ko bi nastopali “bolj enotno” drži do neke mere in bi jo lahko smiselno povezali z dolgoletno razpravo o organiziranosti manjšine in odpravi dvojnikov. Tu ne gre za vprašanje ali nimamo v naši sredi dovolj sposobnih ljudi (odgovor je na dlani). Nasprotno, menim, da imamo toliko sposobnih mož in žena (v političnih strankah in na vseh drugih področjih družbenih dejavnosti), da bi lahko v Trstu sestavili učinkovito ter v celoti slovensko odborniško ekipo ob županu Cosoliniju (oznaka velja tudi za Gorico), a vendar o tem razpravljamo in pišemo, ker v zdajšnjem odboru “ni niti ene/ga Slovenke/ca”. To je dejstvo, ki povzroča precej nelagodja, v nekaterih reakcijah pa tudi dejanska pretiravanja.

Dovolj je, da s spominom sežemo le nekaj mesecev nazaj, v obdobje od primarnih volitev do danes, zato da si ustvarimo najprej sliko o ne ravno optimističnih domnevah in pričakovanjih glede končne usode Cosolinijeve kandidature (kdo si je tedaj postavljal vprašanja o možni sestavi občinskega odbora, ko je “med vrsticami” in “neizjavljenim” prevladovalo splošno mnenje o šibkosti in prevelike strankarske opredeljenosti tiste kandidature in so vsi že vdano pričakovali scenarij, ki je predvideval najprej zedinjenje razbite desne sredine in posledično Antonionejevo zmagoslavje?). Menim, to pa bi lahko bil neke vrste operativi predlog za naslednje upravne volitive, da bi do slovenske/ga odbornice/ka (kateregakoli) prišli, če bi to vključili v vsebine upravnega programa županskega kandidata. Tega se v tisti začetni pripravljalni fazi volilne kampanje ni spomnil prav nihče, medtem pa je stvar prehajala v svojo živo fazo, županski kandidat in koalicija sta se dokončno ozavestila o možnosti zmage (ampak tudi po prvem krogu je bilo tu še veliko bojazni in skepse) in Roberto Cosolini je začel razmišljati o sestavi odbora, tako kot to počnejo vsi županski kandidati tik pred zdajci. Dejstvo, da ni pomislil na Slovenko ali Slovenca ne pomeni, da omalovažuje vlogo in prispevek naše skupnosti k svoji izvolitvi, ampak preposto, da je imel svoj koncept splošne sestave, svojo skupino kandidatk in kandidatov, v katerem je za stranke predvidel točen določen manevrski prostro. Stranke koalicije pa, z izjemo Zveze Levice, niso predlagale slovenskih kandidatur za občinski odbor.

In če pogledamo na Pokrajino in na imenovanje Igorja Dolenca (za katerega sem osebno zelo zadovoljen in mu še enktrat čestitam) v funkcij odbornika/podpredsednika, bi verjetno nekoliko pretiravali, ko bi trdili, da je šlo za pričakovano izbiro ali za sprejetje neposrednega predloga slovenske manjšine ali Demokratske stranke.

Zdi se mi pomembnejše, da se osredotočimo na kakovost delovanja novih pokrajinskega in občinskega sveta in odbora, na dejstva in učinke, ki bodo sledili od danes do leta 2016. Veliko tega, kar še bo, je odvisno od izvoljenih predstavnikov in od vloge, ki jo nameravajo prevzeti. Od njih samih je v dobri meri odvisno, koliko so delavni in koliko so (v pozitivnem smislu) medijsko izpostavljeni. Ne morem soglašati s trditvijo, da je mesto predsednika občinskega (ali pokrajinskega) sveta tolažilna nagrada. Vse je odvisno od tega, kako funkcijo izvajaš: če se zadovoljiš z vlogo notarja in predsedujočega skupščini, potem je funkcija verjetno jalova. Če svoje pristojnosti uporabljaš zato, da si povezovalni člen med odborom in svetom in “stalno okence” za potrebe občanov in teritorija (ni slučajno, da je Rosato to vlogo opravljal zelo dobro), potem je funkcija verjetno veliko bolj dragocena kot odborniško mesto. Izkoristiti je pač treba priložnosti in pristojnosti. Ravno tako ne morem soglašati s trditvijo, da odborniki dnevno sooblikujejo politiko krajevne uprave. Odborniki izvajajo programske smernice župana, občinskega sveta in koalicije, ki ji pripadajo. Za svoje delovanje ne odgovarjajo občanom, ampak županu. Po domače povedano, čeprav so “ministri v malem” razpolagajo z razmeroma znatno manjšo mero avtonomije v odnosu do svojega “šefa”.

Verjetno bi bilo bolje, če zaenkrat zamrznemo polemike in preverimo, ali bodo naše/i izvoljene/i in imenovane/i predstavnice/ki v tej mandatni dobi učinkoviti in koristni, ne glede na institucionalno vlogo, ki jo opravljajo.

Igor Kocijančič
Deželni svetnik FJK, Predsednik svetniške skupine “Levica Mavrica”

Trst, 23. junija 2011{jcomments on}