“Po mnenju ZDA in EU naj bi bil krimski referendum “neustaven” in ga zato ne bodo priznali. Deja vu, že videno in že slišano… še pomnite, tovariši? 23.12.1990; “neustavni” referendum za samostojnost Slovenije. Enake ocene so prihajale iz istih logov. Zanimivo bo predvsem videti, kako se bo odzvala uradna Slovenija. Mar se bo pridružila mnenju EU oziroma Barrosa in Van Rumpoya in nasprotovala pravici do samoodločbe krimskega ljudstva? Bilo bi skrajno nenačelno, se vam ne zdi?
Sicer, mimogrede, ali je bila zamenjava oblasti v Kijevu zgledno ustavna?”

{jcomments on}

 

To so vprašanja, ki si jih postavlja Franco Juri, svoj čas slovenski državni sekretar za zunanje zadeve in veleposlanik v Madridu.

In res, spomin gre k slovenskemu plebiscitu, ki je oblikoval samostojno državo Slovenijo. Tudi takrat so razni Demichelisi in Bakerji razlagali, da majhni narodi nimajo pravice do samoodločitve. Saj res, to načelo sta utemeljila Stalin in Lenin v svojih delih. Lenin še najbolj prepričljivo in se je k temu vračal do smrti, saj jo omenja celo v svojem testamentu.

Nič čudnega, torej, da v krimskih in drugih mestih stoje Leninovi spomeniki in da jih ukrajinski fašisti rušijo.

Tudi ni nič čudnega, če poskusimo primerjavo, da so se Slovenci odločili za plebiscit zaradi nevarnosti velikosrbsega hegemonizma, ki ga je razglašal Milošević. V Krimu in v vzhodni Ukrajini pa je še huje, saj so v Kijevu oblast prevzeli nacifašisti, ki so – po nareku EU in ZDA – postali zdaj člani „narodne garde“ in ustrahujejo antifašiste v drugih mestih.

Zakaj se je Zahod tako ustrašil referenduma na Krimu? Zelo verjetno ima pred očmi nevarnost, da bi pravica narodov do samoodločbe začela v praksi delovati tudi znotraj EU. Vsak čas bodo na vrsti referendumi v Kataloniji in na Škotskem…