Bližajo se evropske volitve. V 27 državah članicah EU se navidezno bijeta dva tabora: suverenisti in evropeisti. Pa ni res. Evropeistom, ki se hvalijo s tem, da je povezava ohranila mir in solidarnost v Evropi, bi morali povedati, da debelo lažejo.

 

{jcomments on}

 

EU je dvojček NATO, ki zadnja desetletja igra skrajno agresivno politiko. Zahodna Evropa je postala odskočna deska za marsikatero vojno pustolovščino, začenši z napadom na „malo Jugoslavijo“ zaradi Kosova, potem ko je sodelovala pri razkrojevanju „velike Jugoslavije“ in spodbujanju krajevnih vojn, pri tem pa so modre čelade mirno gledale poboje in druge strahote. Balkan so zasipali z osiromašenim uranom, da še danes ljudje umirajo od raka, ki ga prinaša.

In to ni vse. Kakšen mir predstavlja EU, ki je bila, skupaj ali brez ZDA, odskočna deska za druge pustolovščine na Bližnjem vzhodu in v Sredozemlju, kjer so Libijo uničili zaradi pohlepa po nafti, Sirijo pa zato, ker predstavlja prehod od Perzijskega zaliva v Sredozemlje.

Da o izzivanju Rusije s pošiljanjem vojsk NATO v Pribaltiko in podporo nacistično usmerjenemu režimu v Ukrajini sploh ne govorimo. Jamstvo miru? Dajmo, daj, ne se sprenevedat!

Evropa brez meja? Saj res, skoraj vsi (a ne vsi) smo v schengenskem režimu „odprte meje“, česar ne gre zanemariti. In vendar velja ta prost prehod za državljane EU, za tujce pa je meja neprepustljiva. In so, po orgijah veselja zaradi padca berlinskega zidu, postavili domala na vse meje bodeče žice in oborožene patrulje. Koliko ljudi je utonilo v Kolpi, na meji s Slovenijo? In koliko tisočev fantov, deklet in otrok redi morske pse v Sredozemlju? In koliko tisočev trpi v libijskih lagerjih, ki jih plačuje EU, oziroma Italija?

Je pa zato EU občutljiva za druge človekove pravice, le da so pravice belopoltih in bogatejših. Za druge ji ni mar. Ker je pač le umetna tvorba finančnega kapitala, ki ureja in usmerja neoliberalistično politiko po meri bank in podjetij, na koži in ramenih delovne sile, domače in tuje. Je tvorba, v kateri so države navidezno enakovredne, a vsi vedo, da ukazujeta Nemčija in Francija. To so najbolj zgovorno razumeli Angleži, ki povezavo zdaj zapuščajo, čeprav jih bo nekaj stala.

Ne govorimo torej o „suverenistih“, kvečjemu o kritikih EU in njene politike, ki so lahko desničarji ali levičarji. Prvi podrejeni kapitalu in izkoriščevalcem, drugi na strani delavskega razreda. Preprosto, ali ne?

Levica, ki jo v evroparlamentu predstavlja skupina GUE in nordijskih ekologistov, se zaveda, da EU ni mogoče reformirati, saj pogodbe določajo, da je za vsako spremembo potrebno soglasje vseh 27 držav članic. Praktično nemogoče. Posebno, če pomislimo, da Nemčija ne bo nikoli popustila pri svojih privilegijih. In Francija tudi ne.

Potrebno je torej preklicati dosedanje pogodbe (Lizbona, Maastricht itd) in korenito spremeniti odnose med evropskimi državami. Povezava bi imela več smisla, če bi se razširila do Urala, pomirila Ukrajino in Balkan, sklepala obsežne gospodarske in politične sporazume z državami Sredozemlja. Kajti to je prostor gospodarskega in civilizacijskega sodelovanja, ki nam zagotavlja perspektive, kar so prvi razumeli oddaljeni Kitajci, ki snujejo svoj svetovni strateški načrt Svilne poti. Evroparlament pa medtem določa dolžino in ukrivljenost kumaric na prodaj v trgovinah…

Kajti EU ni demokratična tvorba. Evroparlament nima pristojnosti, kvečjemu lahko soodloča skupaj s komisijo in svetom, se pravi organi vlad in parlamentarne večine, v kateri so bili doslej konzervativci EPP in socialdemokrati S&D, s posredno podporo liberalcev (Alde) in drugih manjših skupin.

Kdor straši pred nevarnostjo vzpona desnice na evropskih volitvah skuša prepričati javnost, da desnica ni že pri krmilu EU. Navsezadnje so v večinski EPP (evropski ljudski stranki) poleg Merklove, Macrona, Tajanija in Salvinija tudi Janša in Orban!

Bržkone bi morali podpreti levico, ki se sklicuje na GUE, da bi se krepko slišal njen glas v dvorani evroparlamenta. V Sloveniji so razmere že jasne: Levica kandidira v špici Violeto Tomič in druge kandidate ter računa na izvilitev svojega poslanca. Razprševanje glasov bi bilo škodljivo.

V Italiji so razmere bolj zapletene, ker se na levici ne znajo spraviti in skuša vsaka stranka izriniti konkurente, namesto da bi združevala raznolikost.

Navsezadnje je to edini način, da se preseže sicer neustavni vstopni prag 4%, ki ga je vsilil „demokrat“ Veltroni, ko je računal, da bo PD postala absolutno večinska sila brez konkurentov. Kako se je zgodba končala, vemo. Veltroni zdaj snema filme, ker je v politiki povsem faliral tudi s svojim miljenčkom Renzijem. PD se rešuje z Zingarettijem, ki bi želel nastopiti s širšo listo, brez strankinega simbola, v upanju, da bi se izognil katastrofi.

Gibanje 5 zvezd se medtem bori za preživetje, saj mu Salvini pije kri. Liga računa na več kot 30% glasov, kar bi ji dalo možnost, da se v najkrajšem času reši diletantov in sklene trdnejše desničarsko zavezništvo z Berlusconijevo Forza Italia in stranko Fratelli d’Italija. Skratka, snuje se neofašistična koalicija, ki utegne zavladati na Škornju še pred koncem desetletja.

V tej luči so razumljive izjave Salvinija in Tajanija v Bazovici, kakor tudi podžiganje rasizma med ljudstvom in sovražni govor na vsakem vogalu.

Bomo Slovenci odprli oči in se zazrli v resničnost?