Poslovil se je Drago Slavec iz Doline pri Trstu, eden zadnjih romantičnih junakov evropskega odporništva in komunističnega gibanja.

 

{jcomments on}

 

Teklo je 93. leto njegovega burnega življenja. Že kot mladega fanta so fašisti odpeljali v Abruce, v tako imenovane „posebne bataljone“, da bi mu preprečili vstop v partizanske vrste. Ob kapitulaciji Italije, jeseni 1943, se je podal na jug, do Barija, kjer je vstopil v prekomorske brigade. Doživel je prve krvave spopade na Korčuli, nato v Dalmaciji in Bosni, kjer je bil ranjen. Želel si je v Titovo letalstvo, a so ga Nemci zajeli in odpeljali v koncentracijsko taborišče. Pozimi je zbežal iz lagerja in se preko snežnega mostu preko reke prebil v Švico. Tu so mu pobudili azil, a je odklonil. Podal se je v italijansko Valtellino, kjer se je pridružil tamkajšnjim partizanom. Mladega fanta, ki je imel izkušnje iz Jugoslavije, so poimenovali kar „Tito“. V Valtellini je postal legendarna figura zaradi spretnosti in poguma. Ob splošni vstaji 25. aprila 1945 je vkorakal v Tirano, od tod pa s kolesom do Milana, a mu ni uspelo videti Mussolinija, obešenega na bancinsko črpalko.

Vrnitev v Trst je za Dragota Slavca pomenila novo poglavje. Vpregel se je v delo za obnovo domačega kraja, bil četrt stoletja odbornik v občinski upravi, pobudnik zadružništva, kulturnih in drugih dejavnosti, še posebej pa Majence. Dokler so mu moči dale je z mladino dvigal mlaj in se z njo veselil.

Svoja doživetja je Drago, s pomočjo Borisa Pangerca, strnil v knjigi, ki je že pošla.

V svoji kleti je hranil srp in kladivo, zlita iz zadnje granate, ki so jo fašisti izstrelili proti njegovi enoti. Kajti Drago je bil dosleden komunist, brez najmanjšega oklevanja, z gorečim srcem in budno mislijo.

Slovenski in italijanski komunisti se klanjajo njegovemu spominu.