Množica iz vse dežele, zbrana v Trstu, je minulo soboto napolnila glavne ulice s sprevodom proti rasizmu, za bolj človeško družbo.

 

{jcomments on}

 

 

Prišli so domala vsi. Od skavtov do tržikih mohamedancev, od mladinskih organizacij do sindikatdov in strank. Pomešani med ljudmi voditelji KPI in SKP. Na repu sprevoda pa aktivisti PD.

Manifestacija je bila raznolika in mlada, kakor protifašistični shod 3.novembra lani, čeprav v manjšem formatu.

Gesla so bila splošna. Izražala so predvsem trdno odločenost ljudi, da ne bodo sprejeli sedanje stvarnosti, ker jo je treba globoko spremeniti. A ni bilo čutiti skupnega videnja o načinu, kako in kaj spremeniti.

Vsak zase je gotovo opravil analizo stvarnosti in našel vzroke družbene in kulturne degeneracije, kateri smo priča v Italiji in drugje v Evropi. Toda manjkal je skupni imenovalec, družila jih je samo obsodba. Pa še ta v najrazličnejše smeri. In se je ustavila v trenutku, ko bi bilo treba zariti nož v rano.

Dovolj je, če pomislimo na „demokrate“, ki niso sposobni niti najmanjše samokritike za početje notranjega ministra Minnitija in Renzijevih ter Gentilonejevih vlad, ki so sklepale dogovore z libijskimi milicami, da prestrezajo in nato zasužnijo v nečloveških razmerah begunce iz podsaharske Afrike, samo, da bi ne pristali na evropskih obalah.

Ne zadostuje obsojati krutost in propagando sedanje vlade, kdor ni sposoben kesanja za to, kar je storil prej.

Podčrtati gre, da ta manifestacija, kakor novembrska protifašistična in okoljevarstvena na poziv švedske deklice Grete, pričajo o protestu ljudi, mladine, žensk in delavcev, ki so pripravljeni na boj za svoje cilje.

Ljudje hočejo nazaj besedo, ki so jim jo vzeli s televizijskimi talk showi ali elektronskimi platformami lažne informatske demokracije. Čutiti je potrebo po razumni sintezi, ki naj privede do operativnih izbir. V nasprotnem primeru bomo ostali le pri jalovem izražanju plemenitih čustev.

Na trdna tla nas je spravil deželni predsednik, ligaš Fedriga, s svojo razdraženo reakcijo. Dokazal je, da je manifestacija zadela v črno.

Zdaj moramo, predvsem mi, komunisti, narediti korak naprej. Razpravljati, pojasnjevati, analizirati in dajati konkretne predloge, da se spremeni italijanska in evropska politika, mimo lažnega prikazovanja nekakšnega spopada med „evropeisti in suverenisti“, ki služi le kampanji za evropski parlament.

Ta dialog je zapleten zaradi generacijskih in idejnih razlik, a neizogiben. Če zares hočemo vsi resnično spremembo sedanjega stanja.