Stojan Spetič

Tega prispevka ne pišem samo zaradi smrti nekdanjega ministra Giannija De Michelisa, saj bi ne spadal na Iskro, pač pa zaradi odnosa in vpliva, ki ga je imel na življenje Slovencev tostran in onstran meje. Seveda so to zgolj moji spomini in ocene.

 

{jcomments on}

 

Bilo je v Neaplju, na Sredozemskem sejmu, kjer je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja potekal kongres študentskega levičarsskega gibanja UGI. Bil sem eden izmed delegatov iz Trsta.

V veliki dvorani sejmišča nas je bilo več sto. Hrup je bil neznosen, saj smo bili študentje, mladi in razboriti. UGI je bila pluralna organizacija, kjer so bili študentje organizirani v struje. Komunistično je vodil Claudio Petruccioli, piupovce Gianmario Cazzaniga, socialiste Gianni De Michelis, benečan iz bogate družine, brat znanega slavista Cesareja. Sam je študiral kemijo na beneški univerzi, kjer je pozneje tudi poučeval.

Debate so se vile v neskončnost, pogostoma so prav po italijansko mlatili prazno slamo. Bilo je preko desetih zvečer, ko je kodrasti Gianni stopil na tribuno:“Predlagam prekinitev, saj so ulice Neaplja polne lepih deklet.“ Požel je močan aplavz in zasedanje smo prekinili. On je šel plesat v diskoteko. Pravil je, da se tako sprosti po mučnem posedanju na sestankih.

De Michelis je že tedaj dokazoval živahno dialektiko in bistrino. Kot mlad socialist je bil somišljenik Riccarda Lombardija, voditelja leve struje v PSI. Zapustil ga je, ko je spoznal Bettina Craxija in podprl njegov pohod na oblast.

Minilo je nekaj desetletij. Bil sem izvoljen v senat na listi KPI. Craxi se je vzpenjal na oblast in pri tem sta mu pomagala Martelli in De Michelis. O njem so govorili, da je neizmerno bogat, ker da je poročil plemenito in bogato damo iz Benetk, ki mu je vpisala palačo na Canal Grande.

De Michelis je bil dolgo let minister za delo in socialno skrbstvo, nato tudi podpredsednik vlade, preden je prevzel zunanje ministrstvo.

Takrat je v Trstu izbruhnila „afera Iret“. Iret je bila ena izmed najpomembnejših tovarn v Trstu, zaposlovala je več sto delavcev in tehnikov, proizvajala pa je radijske in druge aparate za vojsko. Bila je last jugoslovanskega kapitala, vendar je sodelovala tudi z NATO.

Nekoč je začela izdelavo prenosnega radijskega oddajnika, ki je imel vgrajen elektronski sistem spreminjanja frekvence, da ga ni bilo mogoče poslušati, razen če ni imel partner isti elektronski program. Skratka, zelo varen radijski aparat, ki so ga prodajali raznim vojskam, tudi Sadamu Huseinu, ki je tedaj bil še zaveznik Zahoda v vojni proti Iranu.

Pa se zgpdi, da Izraelci odkrijejo, da je nekaj teh oddajnikov prišlo v roke Palestincem. Nemudoma so aktivirali ameriško CIA, le-ta pa italijanske varnostno obveščevalne službe, ki so zahtevale takojšnjo zaprtje tovarne. Medtem so bili vsi delavci v dopolnilni blagajni.

Skušal sem posredovati, da bi italijanske oblasti dovolile Iretu, naj nadaljuje z proizvodnjo, a ne več za vojaške, pač pa za civilne namene, torej oddajnike za taksije, kamione, vlake in podobno. Nič. Rajnik tržaški poslanec Coloni mi je priznal, da sta Izrael in ZDA zahtevala vzorno kazen za jugoslovansko podjetje. Iret so zaprli, in pika.

Ostal je problem dopolnilne blagajne. Delavcem bi bili morali izplačati približno 6 milijard lir zaostankov, ki jih je državna blagajna zadrževala. Stopil sem do De Michelisa in ga prosil, naj pomaga. Navsezadnje je vedno trdil, da je prijatelj Jugoslavije. In res, denar so deblokirali in je kmalu prispel v Trst. Medtem so glavnino zaposlenih iz Ireta porazdelili po drugih podjetjih t.im. „družbenega gospodarstva“.

V senatu sem bil tajnik predsedstva zunanjepolitične komisije. Zato sem imel z zunanjimi ministri (Andreotti, De Michelis, pozneje še Susanna Agnelli) stalne stike. De Michelis je bil zunanji minister v času razkroja Jugoslavije. Njegova stališča so znana, čeprav nekam poenostavljena.

Jaz sem se tedaj „kompromitiral“, saj sem za dnevnik Il Manifesto napisal uvodnik, v katerem sem obrazložil, zakaj je kriza Jugoslavije skoraj brezizhodna zaradi nacionalnih spopadov in zakaj ima Slovenija pravico do samoodločbe, če se federacija ne demokratizira. Takrat so me napadli tudi v lastni stranki, a nič ne de. Šel sem po Italiji in sprejemal razpravae. Institucionalno pa sem bil tudi član Srednjeevropske Iniciative, ki je nastala prav po De Michelisovi pobudi (sprva kot Quadrangonala, nato pa kot Pentagonala), je pa združevala Italijo, Avstrijo, Jugoslavijo in Madžarsko. Pozneje so se ji pridružile še države srednje Evrope in Albanija.

Zasedanja Pentagonale so bila tudi tribuna predstavnikov teh držav in pritiska nanje. Uradno stališče Italije, ki ga je De Michelis zagovarjal, je bilo, da se mora Jugoslavija demokratizirati, ne pa razkrojiti. Pri tem je podpiral „pobudo dveh Jacquesov“ , to sta bila evropska voditelja Delors in Santer. EU je podprla pobudo za asimetrično konfederacijo, kjer bi vse jugoslovanske države imele enakopraven status, svojo v poveljstvu povezano vojsko, skupne carine in valuto, predvsem pa zunanjo politiko. Ustava naj bi zajamčila pravice narodnosti in pokrajin. Glavno mesto naj bi bilo Sarajevo. Če bi to Jugoslavija sprejela bi ji EU izplačala 5 milijasrd dolarjev za zagon, brez vračanja.

Z delegacijo senata sem se odpravil na romanje po jugoslovanskih republikah. Pogovarjali smo se s Kučanom, Tudjmanom, Miloševičem, Bulatovičem, Rugovo, Lončarjem in še kom. O klavrnih rrezultatih pogovorov smo poročali zunanjemu ministru De Michelisu.

Medtem smo v parlamentu sprejemali tudi zakon št.19, ki je bil odobren leta 1991 in je predvideval tesnejše sodelovanje na mejnih področjih, kjer bi Italija investirala 600 milijard lir. V zakon mi je uspelo, s pomočjo Beniamina Andreatte, vključiti tudi člen o financiranju slovenske manjšine za 8 milijard lir letno vse do odobritve zaščitnega zakona.

De Michelis je zakon podprl, vendar je zahteval, naj se v „mejna področja“ poleg Furlanije Julijske krajine vključi tudi območje Portogruara, kjer je „kraljeval“ njegov somišljenik Maurizio Sacconi, ki je De Michelisu sledil tudi k Berlusconiju, kjer je bil tudi minister.

Takrat se je zgodilo, da je prišel na obisk britanski prestolonaslednik Charles, ki so mu na prefekturi priredili častni sprejem. Bil sem tam in cenil povsem vegtarianski menu princu v čast. Po večerji smo se zadržali ob kozarcu vina v družbi z zunanjim ministrom De Michelisom. Bili so tam tudi predstavniki krovnih organizacij slovenske manjšine in gospodarstva. De Michelisa so spraševali, kako je z zaščitnim zakonom, ki ga je v imenu vlade predložil minister Maccanico a iz katerega ni bilo nič. Osorno jim je odgovoril in pokazal s prstom name: „Dokler vas bodo predstavljali komunisti, ne boste imeli nič.“ Bruna, ki je bila ob meni, je takoj reagirala: „Kaj pa vi, ki ste zmenjeni s Camberjem?“ Potem sva se oddaljila, da bi ne delala zdrahe.

Tam naj bi se porodili nekateri načrti. Naprimer prosta prodaja Piccola v Istri, v „sendviču“ z Voce del popolo. Tako bi Italijani v Istri brali tudi tržaška stališča. Bili so časi, ko je De Michelis razglašal „odkupimo si Istro“, češ da je treba „preseči in nadgraditi Osimo“. Obenem pa naj bi socialisti imeli vpliv na nastajajočo slovensko državo z dnevnikom „Republika“, ki bi bil dvojček Primorskega dnevnika.

Seveda je bilo pred tem odstraniti vsak komunistični vpliv iz uredništva Primorskega dnevnika. Takrat je bilo največ odpustitev novinarjev, ki so bili na sumu, da so bili kdaj občinski svetovalci KPI v Dolini ali Gorici (Mermolja in Čuk), levi ekstremisti (Jelinčič), uslužbenci KPI (Kapelj) in podobno. Politkomisarja sta bila itak socialista Waltritsch in Samsa.

S socialisti so se dogovorili o nekem posojilu za ZTT, a smo mi šli dlje. Zagotovili smo radno financiranje Primorskega dnevnika in zadružnih tednikov za skoraj 7 milijard lir letno. Zamisel o posojilu, ki bi ga morali vračati, je propadla.

V tistem obdobju sva se z De Michelisom večkrat pogovarjala in kregala o usodi Jugoslavije. Njega so zanimali predvsem gospodarski posli, po domače povedano napovedane privatizacije obratov in podjetij. Imel je podjetnike, ki so hoteli odkupiti tovarne v Splitu, Beogradu, Kragujevcu in drugod. Zdi se, da mu Slovenci niso ponudili ničesar, zato mi je govoril, da bodo Slovenijo kupili Nemci. Sploh je razkroj Jugoslavije doživljal kot derbi med Italijo in Nemčijo za čimvečji vpliv.

Pri tem je znal tudi bistro analizirati stanje. Citiram: „Po padcu berlinskega zidu bo zahodna Evropa doživljala proces večje integracije, vzhodna pa dezintegracije. Kajti samo tako jih bo lahko EU posrkala brez večje škode.“

In še: „Razkroj Jugoslavije pomeni propad gibanja neuvrščenih, ki Zahodu preprrečuje nadvlado v svetu. Če bosta verska in narodnostna mržnja obrodila takojšnje sadove, bo to generalka za uničenje Sovjetske zveze.“

No, De Michelis se je moral sprijazniti s priznanjem neodvisne Slovenije, ker so se tako dogovorili papež Wojtila, Kohl in Andreotti.

Preiskave o korupcij, t.im. Tangentopoli, so dobesedno ukinile socialistično stranko. Craxi je zbežal v Tunizijo, kjer je tudi umrl, De Michelis se je najprej potuhnil, nato pa prestopil h Craxijevemu prijatelju in podporniku Berlusconiju. Na njegovi listi je bil izvoljen v evropski parlament, kjer pa se ni izpostavljal preveč. Zadovoljil se je z imuniteto.

Ko je končal svojo parlamentarno kariero, se je tikm pred upokojitvijo, vrnil v Benetke, na svoje prvotno delovno mesto profesorja kemije.

Prvo predavanje je imel v veliki dvorani univerze, kamor se je nateplo na stotine radovednih študentov. De Michelis je briljantno zastavil svoj govor, ki so ga študentje sprejeli z navdušenim ploskanjem in vzkliki. Potem so ga dvihnili na raena in nosili v triumfu iz fakultete na prosto in ga…vrgli v Canal Grande. Zafrkancija prve vrste.

Odtlej se ni več oglašal v javnosti. Enkrat sem ga intervjujiral za mariborski Večer, s katerim sem sodeloval. V njem je potrdil vse svoje pomisleke proti slovenski osamosvojitvi, ja pa poudarsil prijateljska čustva za slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Kolikor vem, so mu v Sloveniji dali neko kolajno za zasluge. Z njimi res ne štedijo.

Konec njegovega življenja je zaznamovala kruta postopna bolezen. Zadnja štiri leta ni mogel več govoriti. Potem je ugasnil. Sic transit gloria mundi.