V rimskem predmestju Casal Bruciato poteka prava vojna med reveži. Skupina domačinov, ki jih podžiga fašistična organizacija Casapound, se zaganja proti družini bosanskih ciganov (niso Rom, pač pa Sinti), ki je zakonito pridobila ljudsko stanovanje. Gre za begunce, družino z 12 otroki. V stanovanje so se vselili pod policijskim spremstvom, medtem ko so jim ljudje grozili s posilstvom in nasiljem vsakršne vrste.

 

{jcomments on}

 

Podobno se je zgodilo pred nekaj tedni v drugem predmestju, kjer so razjarjeni prebivalci, spet pod režijo fašistične organizacije Casapound, poteptali kruh, namenjen romski družini, naseljeni v ljudskih stanovanjih. Tudi v tem primeru so poudarjali, da morajo imeti prednost Italijani. Geslo, ki ga uporablja notranji minister Salvini in ga je zadnje čase ponovil njegov tekmec-pajdaš Di Maio.

Salvini je itak med volilno kampanjo že lani obljubljal, da bo romska taborišča zravnal z zemljo s svojim bagerjem. Pri tem se še danes sklicuje na liberalni evangelij: „Kam naj gredo? Naj si kupijo ali najamejo stanovanje, ali pa naj se poberejo iz Italije.“ Dejstvo, da dve tretjii ciganov na polotoku imata italijansko državljanstvo od pamtiveka, ga ne briga. Kajti rasizem ne dela razlike po državljanstvu.

Ni težko ugotoviti, da so cigani (Romi, Sinti, Korahane) tarča rasističnega sovraštva tako, kakor so bili Judje v nacistični Nemciji in fašistični Italiji. Jude in cigane so nacisti iztrebljali v lagerjih. Judov 6 milijonov, ciganov skoraj milijon. Judje imenujejo ta holokavst „Shoa“, cigani se ga spominjajo kot „porrajmos“. Usoda jih je združila, a takoj tudi ločila. Kajti Evropa je kmalu pozabila na svojo sokrivdo in dala Judom državi na Bližnjem vzhodu. S tem je dosegla dvojen cilj: znebila se je nadležnih preživelih Judov in jih zapletla v nove vojne z Arabci, obenem pa zaščitila njihov ugled in spomin, zaradi česar je danes težko kritizirati zločine države Izrael, ker kritike takoj obtožijo antisemitizma, če že ne česa hujšega.

Za cigane to ne velja. Evropski narodi jih, ta več, drugi manj, še naprej preganjajo in diskriminirajo, ne da bi pri tem imeli najmanjšega občutka krivde.

Pa vendar. Jude in cigane druži tisočletna zgodovina preganjanja, pogromov in drugih oblik diskriminacije.

Druži jih namreč dejstvo, da so se zgodovinsko formirali kot posebne skupnosti s specifično družbeno vlogo. Judje so bili izposejevalci denarja in trgovci, kar je bilo „poštenim kristjanom“ prepovedano, medtem ko so cigani v svojem nomadskem slogu življenja krožili od kraja do kraja in opravljali najrazličnejša dela: brusili so nože, kovali konje, ostrili orodje, popravljali posodo, bajali, prodajali maže in zdravilne napoje, čistili svečnike v cerkvah, opravljali celo poštne naloge v času, ko prave pošte ni bilo.

Živeli so na robu družbe, marsikaj zaničevani zaradi svojega nomadizma. Bili so (in so še) globoko verni, v glavnem kristjani, nekateri tudi muslimani, s posebnim poudarkom na vlogi žensk, ki da so posrednice med ljudmi in Bogom.

V neukem in primitivnem prebivalstvu prejšnjih stoletij je njihova različnost (tudi barva kože, saj so prišli iz Indije) vzbujala sovraštvo in tudi preganjanje.

Kakor so Judom pripisovali obredno ugrabljanje in pobijanje krščanskih otrok, tako so tudi cigane obtoževali, da kradejo otroke.

Preganjanje ciganov Evropa ni kaznovala. V Avstriji je nekdo, ki je ubil cigana, moral plačati manjšo globo. Podobno tudi v drugih deželah. V vojnah so jih obtoževali, da v svojem nomadizmu prenašajo informacije sovražniku, zato so jih pobijali. Celo partizani.

Sčasoma so cigani izgubili večji del svoje družbene in gospodarske vloge. To, kar so nekoč počenjali na vaškimi semnji, Je izgubilo na pomenu. Kdo pa je še potreboval piskroveze ali brusače? Tudi zdravilna zelišča in maže niso več šle prodaj, saj so zdravila prodajali v lekarnah. Cigani so obubožali, morali so se zateči k miloščini in manjšim krajam.

Države so jim na različne načine priskočile na pomoč. V Sloveniji so zgradili naselja, organizirali šole, priznali kulturo. Imajo celo zajamčene občinske svetovalce v krajih, kjer so naseljeni.

Seveda, tudi v Sloveniji je prišlo do izgredov, predvsem na pobudo desnice, kot na Dolenjskem. Poseči je moral celo tedanji predsednik republike Drnovšek.

Podobno so se lotili problema tudi v državah, kjer je prisotnost ciganov občutna, kot so Slovaška, Madžarska, Romunija, bivša Jugoslavija, pa tudi Španija in Francija.

Italija je zadevo zanemarila. Vzdušje se je naelektrilo, ko so se italijanskim ciganom pridružili Romi, begunci zaradi balkanskih vojn in iz Romunije, ko je postala članica EU.

Predvsem begunci z Balkana so se naselili v rimske periferije, kjer so si postavili barakarska naselja. Higijena in splošno stanje v teh naseljih niso bili zagotovljeni, kontrole ni bilo nobene in res je, da so se mladoletniki, predvsem otroci staršev, ki so končali v zaporu, začeli preživljati z mikrokriminalom.

Vzrok za to je tudi zavračanje ciganske delovne sile. Znana novinarka TG3 Maria Cuffaro se je svoj čas preoblekla v ciganko in šla od urada do urada prosit za zaposlitev. Po telefonu je povedala, da ima dve univerzitetni diplomi in tekoče govori pet jezikov, pa so jo povabili. Ko pa se je pojavila in imela na sebi oblačila, ki so spominjala na cigansko nošo, so jo grobo odslovili.

Zaostrilo se je, ko je Liga s Salvinijem sklenila, da bo osvajala glasove tudi na Jugu.Odnehala je z žalitvami na račun Neapeljčanov in Sicilijancev in si izbrala drugo tarčo: cigane. Obljube o uničenju ciganskih barakarskih naselij so se množile vzporedno s širjenjem posplošenih ocen, da cigani pač kradejo, tudi otroke.

Ljudem iz revnih periferij, ki so itak družbeno odrinjeni, pogostoma brez dela in socialno ogroženi, ni bilo težko ponuditi novega grešnega kozla. Ogorčenje zaradi socialne stiske so preusmerili proti tujcu, naj bo migrant ali cigan. Rekli so jim, da jim krade delo in dostojanstvo. Salvinijevo geslo je še vedno: Najprej Italijani. Kakor da večina ciganov ni italijanskega rodu. Res pa je, da skoraj nikomur med njimi ne dajo temeljnega državljanskega dohodka.

Pri tem svojo umazano vlogo odigrajo fašisti organizacije Casapound, ki sami v Rimu nezakonito že desetletje zasedajo palačo s stotinami stanovanj, a jih nihče ne izžene. Ščuvajo ljudi k nasilju, pri čemer odrekajo bosanski družini pravico do socialnega stanovanja, pridobljenega po rednem zakonitem natečaju, ne grajajo pa tisočev, ki v Rimu in drugih velikih mestih vdirajo v ljudska stanovanja in se vanje naseljujejo in lestvicam navkljub odvzemajo stanovanja tistim, ki bi do njih imeli pravico.

Tudi ne gre zanemariti dejstvo, da v Italiji živi pet milijonov revnih, ljudskih stanovanj pa je odločno premalo. Država zanje ne da denarja, občine tudi ne, zato je med reveži prava vojna. Ki desnici in oblastem koristi.

Če bi italijanska vlada investirala v gradnjo ljudskih stanovanj, popravilo dotrajanih poslopij, šol in bolnišnic, bi bilo dela za stotisoče in v kratkem bi se napetosti polegle.

Rekli boste: kje pa naj država najde denar? Preprosto. Naj skrči izdatke za oboroževanje, ki dandanes znašajo 80 milijonov evrov na dan. Na dan! To pa je najmanj 200 ljudskih stanovanj na dan. Mar ne? To pa je več kot 200 tisoč ljudskih stanovanj v enem letu!

Črnožolta vlada Salvini-Di Maio govori o krčenju stroškov za politiko in parlamentarno dejavnost. Klestijo pokojnine, ne pa plač članov parlamenta. Če bi jih razpolovili od 14 tisoč na 7 tisoč evrov mesečno bi prihranili 28 milijonov evrov, za nadaljnih tisoč ljudskih stanovanj letno.

Toda to ni lahka stvar. Lažje je ščuvati ljudi k sovraštvu in pri tem nabirati glasove na volitvah.

Pri tem je brezbrižna tudi Evropska Unija, ki nima pravega načrta integracije in zaščite specifike nomadskih Romov in Sintov. Ker ne prinašajo dobička.