Ima me, da se, izrazu o vidni dvojezičnosti namreč, posvetim nekoliko bolj pikolovsko, ker se mi dozdeva, da ni njegova uporaba terminološko povsem upravičena. Govoriti bi morali o vidni slovenščini. Ta ni vselej prisotna na pravem mestu. Prava vidna dvojezičnost bi pomenila skupno objavljanje v javnosti obeh besedil za obvestila, okrožnice, usmerjanja, table, razlage, in sicer na isti papirnati, kovinski, marmornati podlagi ali spletni strani. Ločeno objavljanje tudi slovenščine posreduje subliminalno sporočilo o neki stvarnosti, ki naj se drži sama zase. Ima sicer pravico do neke samosvojnosti, a ni del celovite občinske, strokovne, zdravstvene, šolske, gospodarske in še kakšne skupnosti. Marsikje je res slovenščina v zaporedju prisotna na isti podlagi, pa čeprav pogosto po angleščini ali (tudi v večinsko slovenskih krajih) po furlanščini. Pogosto pa ločena snovna podlaga omogoča v dobri in največkrat v slabi veri zatajitev slovenskega jezika: v Podgori in visoko gor pod Sabotinom v Štmavru DA, v Podturnu, Stražicah kaj šele v središču Gorice pa NE.
Tudi pravopisna površnost ni sprejemljiva! Kako bi se odzvali zgolj italijansko govoreči someščani/sodržavljani, če bi se na tablah po bolnišničnih hodnikih vrstile napake v besedilih, izrazih, navodilih? Slovenci se cedimo od zadovoljstva, tudi če so šumniki brez kljukic ali če odpade kakšen „J“. Pohvalno imajo v Gorici zabojniki za odpadke besede v raznih jezikih na istem pročelju.
A srž mojega poseganja se osredotoča drugje. Glasi se: kaj pa slušna dvojezičnost? V smislu slišanja slovenščine v in na javnih prostorih. O pisni slovenščini imamo polna usta in, ko kaj ne gre po željah, marsikdo zavestno in podzavestno prenaša breme na „politike, predstavnike organizacij in ustanov, neko neoprijemljivo krovnost, resolucije“. Za slišno slovenščino pa takega psihološkega razbremenjevanja ni, ker ga ne more biti, saj ne bo noben kulturni, športni, politični, gospodarski forum govoril namesto nas. Povedano bolj oprijemljivo: kdo od pripadnikov manjšine se na telefonski klic oglasi s HALO? Koliko nas nagovori v slovenščini razpoložljivo uradnico za okencem pri naročanju bolniških pregledov? Kdo med pohajkovanjem na Krasu ali v Brdih (ne v mestnih središčih!) pozdravi nasproti prihajajoče v slovenščini? Že stara (a ne zastarela) osebna izkušnja mi pravi, da so se na priporočanje o prijavljanju davkov v slovenščini na nekem manjšinskem uradu zainteresirane stranke ogorčeno odzvale, zakaj sploh zapletamo zadeve. Ni šlo za internacionalistične partijce, temveč za bogaboječe slovenceljne… Koliko se VAS je že odpovedalo slovenščini, ko STE posegli s pozdravom, mnenjem, polemiko, strinjanjem, predlogom na kakšnem srečanju, zborovanju, kongresu, tiskovni konferenci z jeguljasto razlago, da z odpovedjo svojemu emotivnemu jeziku prispevate k gibčnosti dogajanja?
V okviru razvnemanja o teh vprašanjih, pa tudi za to, da se ne bo komu utrgalo blesavo vprašanje, kako se sam vedem, dodajam: sredi Gorice je na mojih dvoriščnih vratih napis tu v slovenščini o pazljivosti, ker so vrata avtomatizirana; po telefonu je moj odziv brezpogojno slovenski; v obdobju, ko je slovenski senator (ne Darko!) pošiljal po Gorici zgolj italijansko propagando, so mi tovariši Komunistične prenove kot neodvisnemu kandidatu tiskali in razposlali po vsej pokrajini (!) 80.000 tisoč letakov z enakovrednim tiskom doubel face; v goriški bolnišnici čakam na sprostitev okenca, kjer imam možnost govoriti slovensko, na brezštevilnih pohodih v naravi dosledno nazdravim ali odgovarjam v svojem čustvenem jeziku. Pa naj vse skupaj kar zaudarja po samohvali!
