Za takšne shode, kot je današnji, postaja nerodno, če se odvijajo zaradi rutine, zgolj s pietetno vsebino, pa čeprav slednja prevladuje zaradi prostega dne posvečenega preminulim svojcem, znancem ali kar vsem umrlim. Toda ta kraj zbiranja in minuta tišine sta posvečena posebnim mrtvecem, ljudem, ki so zavestno bili pripravljeni žrtvovati življenje za drugačen, boljši svet od tistega, ki so ga sami preizkus.
Poleg misli nanje Vas vabim, da se ob tej priliki navežemo s spominom tudi na vse tiste, ki sicer niso neposredno padli v boju ali shirali v taboriščih. Ob dnevu posvečenem mrtvim je obvezna tudi miselna povezava na vse tiste, ki so bili miselno in dejavno povezani z njimi, ki so bili preganjani, zaprti, mučeni, za vedno telesno iznakaženi ali duševno razrvani. Ni šlo le za ohlapno mrežo terenskih aktivistov, šlo je za splošno ljudsko gibanje.
Pomislimo zato na tisto skupino mladih, ki so se v avgustu 1941 zbrali pri Pilonu ob Soči, ki so nasprotovali italijanski zasedbi daleč do Ljubljane in Dolenjske po zasedbi že Primorske leta 1918. Septembra 1941 so se na Skalnici pod Sveto goro že sestali z Antonom Veluščkom Matevžem iz Ločnika in pod njegovim vodstvom v decembru ustanovili prvi mestni odbor Osvobodilne fronte. Pred petimi leti smo v Podgori ob soškem bregu namestili ploščo v spomin na ta dogodek. Letos poteka torej osemdeset let od prve prisotnosti OF v Gorici! Samo en mesec kasneje se je prvič sestal podoben odbor tu v Štandrežu. Nastala je vse kapilarnejša ilegalna mreža trojk, ki so širile strukturo upora, zbirale orožje, hrano, denar, tehnični material za tiskanje letakov, informacij vojaškega značaja, kajti v neposrednem goriškem zaledju so na primernem terenu nastajale partizanske skupine do čet in kmalu bataljonov.
Skladišča so bila čez Sočo, v Vrtojbi in tudi v Drevoredu 20. septembra ali v neki mestni mizarski delavnici. Na Livadi je bil v hišni kleti bunker za sestanke z voditelji OF iz notranjosti Slovenije. Javke za povezave in obveščanje so bile v trgovini z blagom v Raštelu, pri nekem mestnem krojaču, v veleblagovnici Standa, v štandreški trafiki. Mesto je bilo razdeljeno na štiri kvarte. Vsak kvart, vsaka daljša ulica, celo vsaka velika palača je imela svoj narodnoosvobodilni odbor. V Štandrežu so ga ustanovili v hiši Ivana Makuca. Člani so bili Alojz, Anton in Jožef Makuc ter Avgust Cijan. Širši krog so sestavljali Anton Grilj, Jožef Lutman, Andrej Brajnik, Genovefa Brajnik, Emil Cingerli, Franc Lupin, Rudolf Lutman, Angel, Dominik in Franc Nanut, Roža in Viljem Pavletič, Jožef Rusjan, Avgust Volčič, Emil Zavadlal.
Ni vse uspešno delovalo. Leta 1942 je politična policija s pomočjo nekaj informatorjev aretirala štiri desetine članov OF, jih zaprla v Gorici in nato v Kopru, Trstu, Padovi in končno v Rimu, kjer so čakali na proces. Bil bi to tretji proces po dveh odmevnih tržaških proti slovenskim narodnjakom, komunistom in tigrovcem. Septembra 1943 je Italija propadla, zato so se rešili in kmalu večinoma stopili v partizanske brigade ali nadaljevali s podtalnim delom pod nemško okupacijo. Kaj pa udeležba na Goriški fronti, kaj streljani na Goriškem gradu, kaj pa mučeni v kletnih prostorih v Ulici Roma in na Oširku Culiat, kaj deportirani v Nemčijo, potem ko so jih ovadili domobranci – n. pr. Avgusta Štekarja, ali pripadniki fašistične milice X. MAS n. pr. Vilmo Brajnik??? V Gorici ni bilo mestne oborožene gverile do konca aprila 1945, a organizacija Osvobodilne fronte je delovala vso vojno s polno paro. Dogajanja so zaradi povojnih groženj in trikolorizma bila zamolčana, mnogi aktivisti so se morali umakniti čez mejo in tako se je od leta 1945 dalje razširila floskula, da se je od nekod od daleč vzela Titova vojska, ko pa je njena podtalna organizacija bila tu ves čas. Tudi imena na spomenikih dokazujejo, kdo so sestavljali osvobodilno vojsko: v Pevmi, Štandrežu, Podgori in na glavnem pokopališču, pa seveda v Sovodnjah, Jazbinah, Doberdobu, Dolu, Rupi, Gabrjah, Tržiču, Koprivnem, na Vrhu in še kje…
Slava padlim in vsem ostalim vstajnikom!!!
