V normalnih političnih pogojih bi oblasti preverile, v kolikšni meri se zaščitne norme izvajajo, katere sploh ne in zakaj, pa tudi, ali so zastarele in neaktualne. Skratka, razmišljali bi o njegovi nadgradnji in izboljšanju. To, seveda, v normalnih poltiičnih pogojih in -recimo tako – v pravni državi, kar pa Italija vsekakor ni.
Zato si ne pričakujem, da bi zakon št.38 iz leta 2001 kakorkoli spremenili. Izjema je le stavek, ki je omogočil prenos lastnine Narodnega doma v Trstu na fundacijo. Pa še to je vlada uredila z odlokom, ki je bil vnesen v nek zakonski omnibus in je tako ostal večini neopazen.
Zaščitni zakon je bil pač sad poltiičnih razmer, naglice in neizbežnih kompromisov, tik preden se je desnica vrnila na oblast. Zato je tudi njegovo izvajanje bilo počasno, nepopolno in nedosledno. In ne samo z desnico na oblasti. Tudi potem, s sredinsko levimi vladami.
Čeprav sem aktivno sodeloval pri njegovem oblikovanju, še iz časov Cassandrove komisije pred pol stoletja, menim, da je prispodoba vodnjaka na trgu, kjer se lahko vsak odžeja pravic, še zelo oddaljena od vsakodnevne prakse. So pač pravice, ki so vsem na razpolago in zanje ni treba prositi, so pa druge, za katere je treba moledovati ali pa so šle kar naravnost v pozabo. Našo in njihovo.
Med prvimi so vsakakor dvojezični krajevni napisi, ki simbolno sporočajo domačinom in tujcem, kje živimo. V Benečiji jih zdaj kar mrgoli, na Tržaškem in Goriškem pa še vedno velja praksa, da se dvojezičnost neha tam, kjer so italijansko govoreči sodržavljani v večini. Tako so izvzeta mesta. Vhodne table z napisom Trst ne bomo našli, so pa smerokazi, kjer je slovensko ime našega glavnega mesta. Na avtocesti so smerokazi redkokdaj dvojezični, in če so, so nedosledni. Na asfaltu piše eno, na tabli drugo.
A to ni najhujše. Med razpoložljivimi pravicami naj bi bili dvojezični uradi javne uprave, ki so jih nekateri zlonamerno prekrstili v „okenca“. V Trstu naj bi jih bilo za dva ducata, v resnici pa je samo eno. V časih digitalnih povezav bi bilo tudi lepo, če bi imeli urad, kamor bi šli, govorili slovensko in prejemali dokumente, dovoljenja in vse, kar spada v svet birokracije, v dvojezični obliki. Žal se to ni uresničilo. Zdaj pričenja delovati centraliziran sistem izdajanja digitalnih potrdil in dokumentov, ki so (spet izbirno) tudi v slovenščini ali drugih manjšinskih jezikih.
Veliko pozornosti je konferenca posvetila slovenskemu jeziku. Tu so deželni urad in razne službe, predvsem pa je govor o šoli in učenju slovenščine, ki je za mnoge šolarje materni jezik, za druge pa jezik okolja. Tu bi morali rešiti problem, zakaj se slovenščina ne poučuje tudi v šolah z italijanskim učnim jezikom. Pa čeprav izbirno. Ljudje čutijo to potrebo in to dokazujejo tudi tako, da svoje otroke vpisujejo v slovenske šole, čeprav ne obvladajo našega jezika.
In če smo že pri šolah. Zakon izpred 20 let je podržavil dvojezično šolo v Špetru, ki je ena izmed najboljših in najštevilčnejših v naših krajih. Saj je delovala že prej. Toda zakon določa tudi način, kako dvojezično šolstvo razširiti tudi na druga področja videmske pokrajine, kjer jih ni bilo. Bil je ponesrečen poskus na skrajnem zahodnem robu, v Terski dolini, a se je izjalovil. Tudi zato, ker ni imel potrebne javne in poltiične podpore.
Zakon sicer določa, da se v obstoječih italijanskih šolah na tem področju poučuje tudi slovenščina in da lahko na ta način postopoma nastane nova dvojezična šola. Pravega načrta ni, slišim le govoriti o večjezičnem šolanju v Kanalski dolini. Ki pa je nekaj povsem drugega v primerjavi z Beneško Slovenijo.
V zakonu so tudi določila o gospodarstvu in participaciji manjšine pri ozemeljskem družbenem in ekonomskem načrtovanju, ker – tako piše – morajo biti spoštovane kulturne in zgodovinske značilnosti naselitvenega ozemlja. Formulacija je sicer splošna, a dovolj jasna in vsak lahko spozna, da se ne spoštuje. Narodnostno ravnotežje se mnogokje spreminja v škodo manjšine. Tudi zgodovinska zaostalost Benečije in Rezije ni bila premagana, čeprav zakon določa letni prispevek pol milijona evrov. Ta prispevek bi morali seveda povečati, saj je pred 20 leti bila milijarda lir več vredna. Vprašanje pa je bilo, od vsega začetka, kako ravnati s tem denarjem. Ko smo snovali zakon je bilo mišljeno, da bi to bili – naprimer – prispevki za odplačevanje obresti za najeti kapital za zagon manjših podjetij. Tako bi lahko vsako leto v Benečiji nastalo nekaj podjetij, ki bi zadržale na terenu mlado delovno silo, ki se tudi sedaj izseljuje, ali v nižino ali drugam po Evropi. Benečija je imela konec vojne 36 tisoč prebivalcev, zdaj jih ima 6 tisoč. Kar je pravi etnocid.
Prvič smo na konferenci slišali predstavnike deželne vlade priznati, da je FJK avtonomna s posebnim statutom, odobrenim z ustavnim zaionom, zaradi prisotnosti jezikovnih manjšin: furlanske, slovenske in nemške. Dotlej je veljala floskula, da je deželna avtonomija poplačilo za po vojni izgubljena ozemlja v Istri in na Goriškem…
Toliko o konferenci, ki bi – po mojem – morala opravljati obračun pozitivnih in negativnih plati izvajanja zaščite in opozoriti vse pristojne oblasti na nerešene probleme, vključno z določilom o olajšani zastopanosti manjšine v zakonodajnih telesih.
Upam samo, da se motim in da nam obljubljajo vselitev v Narodni dom v Trstu zato, da ne vztrajamo pri zastopanosti manjšine v glavnem zakonodajnem telesu, parlamentu in se sprijaznimo le s tem, da sedimo v deželnem svetu Furlanije Julijske krajine. (sts)
